Cigov zakon zakon je narave,
kar si zmisli, to lahko počenja,
vsakršno objestnost ko začenja,
ščiti zakon tovrstne pojave.
Cigo svoje vse kanalizira
mimo pitne vode, saj potrebe
zanj po zdravi ni, ker vse zagrebe,
kar iz njega se na plan izpira.
Cigovo dejanje ni kaznivo,
drugim vodo če pač onesnaži,
se potem pred oblastniki važi
in nastopa nadvse izmuzljivo.
Da evropski bil problem bi Cigo,
ne drži, zato naj zakon zbriše,
kar stori narobe, več ne piše
naj v nobenem členu, kaže figo.
Cigova poslej zakonodaja
več ne bo na ravni zgolj lokalni,
ampak kar na vsekontinentalni,
njemu, Cigu, ker tako ugaja.
Cigo vedno zunaj je zakona,
naj bo v Saraj-ovcah na Balkanu
ali pa v Ljubljani v prvem planu,
tu in tam nedotakljiva cona.
Kar velja za druge, za civile,
ne velja za Ciga in njegove,
takšne po zakonu so osnove,
ki naj bi mu vse zagotovile.
Da manjšinska ga pravica ščiti,
Cigov zakon vam dopoveduje,
butec pa, ki to stvar nagrajuje,
dal bo zdravje, pustil se ubiti.
