Naj ozračje bi bilo svečano,
saj kulture praznik se praznuje,
ko na odru vidim spake tuje,
kaj je vendar tja gor pripeljano?
Peš utruja eden in se pači,
peš utrujen je že v prvem hipu,
kaj pešaškemu je temu tipu,
ki v sivino pusto se oblači?
Peš utruja, peš je gor pritaval,
zvoki niso kajpak to kitare,
kot da vlekel bi na gusle stare,
tale kar vse vprek bi rad zabaval.
O debelih vampih prav sekantno,
o ne vem še čem vse natolcuje,
vidi se, da iz dežele tuje,
po balkansko, res magnifikantno.
Kot da se obrnil magnetizem
z dveh je polov, iz tečajev zletel,
ta, ki peš utruja, se zapletel
v lastni scela je primitivizem.
Peš utruja, se pred sabo smeši,
kakor pritepenec sam pešači,
ker ne zna slovensko, se zgolj pači,
kdo ga nekulturnih muk odreši?
