Naša hči je danes dopolnila
svoje triintrideseto leto,
Kristusova leta strogo vzeto,
a je žal jih mnogo izgubila.
Se obnaša čisto pubertetno,
kot da petnajst šele bi jih štela
ali manj, nedavno še frlela
je in se šopirila prevzetno.
Doba delovna slabo ji teče,
bi na vse transferje šla najraje,
sociala jo nenehno daje,
ona pa krivica temu reče.
Za tujino škoda ji denarja
ni bilo nikoli, transportira
tja nenehno ga, češ da podpira
s tem turizem, se nam izgovarja.
Demografsko ne skrbi jo stanje,
pravi, da za to je še premlada,
pravega bi prej dobila rada
in nadstandardno z njim stanovanje.
Trideset da tisoč se ponuja
stanovanj, je zadnjič govorila,
in da kmalu bo zastonj dobila
socialnega, ker je že nuja.
Fante menja, brž ko kak obrazek
nov pojavi se, nanj željno čaka,
veseli otročje se junaka,
vsak izkaže se potem kot zmazek.
Je dve leti zdaj povsem zabila
na nekakšnih novih vajah plesnih,
plesov ni in ne plesalcev resnih,
le denarja se je tam znebila.
Kje, kamo smo z vzgojo polomili
ga pri njej, razbijamo si glavo,
so nam v porodnišnici sploh pravo
dali hčer ali kaj podtaknili?
Nedonošena bila je, veva,
od decembra, ko plebiscitarno
zanjo sva se odločila, stvarno
je do junija šest mescev, reva!
Tiste mesece da nadoknadi
se v razvoju, žal ni enostavno,
triintrideset pa let je glavno,
izgubljenih toliko pomladi.
Malo vendar pamet jo srečuje,
zadnjega plesalca izvolila
si je pametnejšega, storila
to je, ko bilo ji je vse huje.
Malce bolj evropsko se obnaša,
več ne vozi ves čas le po levi,
zdaj ve, da so dragoceni dnevi
na tem svetu, tale punca naša.
Dnevi zlahka v prazno ji minijo,
leta gredo z njimi tja v praznino,
malce bolj vsaj ceni domovino,
naj jo končno muhe zapustijo!
