Car nemočni Vsevolod izbral je
na celini sebi si nasprotne,
vse nezadovoljne in zlohotne,
ki načenjajo mu živce, zdravje.
Dal jih na seznam nezaželenih
v svojem carstvu je, na črno listo,
da imel bi vso deželo čisto,
v njej odslej motečih prav nobenih.
Kdor kaj slabega je o krajíni
pisal ali, huje še, govoril,
ta ne bo več Vsevolodu dvoril,
znašel se v gluhote bo pustinji.
Tam, od koder glas njegov ne seže
več nikamor, kjer nobena duša
ga ne sliši, tam, kjer vlada suša,
car tako vse medije poreže.
Slišal je za glas demokracije
in pa nove prav nevarne neke,
tema je postavil vse prepreke,
da bi ne prišlo do prekucije.
Resda daleč, v majhni sta deželi,
a nevarna kakor sto hudičev,
če njun jezik bi ujel od ptičev
carskih kakšen, brž bi ga prijeli.
Eno le dovoljeno glasilo
iz dežele tiste je ostalo,
to je glavno tam in vse bi dalo,
carju da prijetno bi trobilo.
Sam odločil je, da naj ostane,
in še več, naj se ga nagrajuje,
naj se mu veliko dovoljuje,
itak carstva to prav nič ne stane.
Trobi v carjev prid tam brez prestanka,
o krajíni čimbolj negativno,
tudi ono tam je brezprizivno,
namreč te-ve hišica Lubjanka.
