Dva sta, ki se štejeta med skavte,
tabornike, med stražo zeleno,
pravzaprav kam, čisto je vseeno,
drugi pravijo, da med zmikavte.
Kljukec v straži je za red notránji,
Jusuf bi igral se policaja,
igri pravi se Kdo nam nagaja,
to notránji je ali zunanji?
Sta v gozdovih malce le prikrita,
kjer nahrbtniki so, okrepčata
se z vsebino, kakor rodna brata
le za šalo se potem lovita.
V igri tej nahrbtnik se nastavi,
da nasprotna najde ga ekipa,
da izprazni vsega in pretipa,
preden dalje se na pot odpravi.
Takšne igre ta dva se igrata,
Kljukec, ki učil se na Pokljuki
teh je vragolij, z njim taki čuki,
kot je Jusuf, v duhu prava brata.
V igri tej sta družno policija,
prvi škili stran, ko je prav resno,
drugi v levo, ko bi moral v desno,
če povem na kratko: barabija.
K sreči kakšen Lah ju kdaj ustavi
in ju vpraša, kaj se vendar gresta,
takrat le kaj malega povesta,
kot denimo: Kakava v naravi.
Nekaj časa bosta še smetila,
dolgo pa ne bo šla igra tale,
ker pač niso vsepovsod Butale,
kjer bi ta dva red in mir krojila.
Jusuf da Cefizelj je, izkaže
se prav kmalu, Kljukec preoblečen
v policaja, IQ podpovprečen
prepozna tandem, ki slabo laže.
