V naši cerkvi je zdaj vse drugače,
ni duhovnik tisti, ki jo vodi,
sveti duh v golobjem perju blodi
gor pod stropom, prhuta in skače.
Kdo sploh cerkev vodi, ni nam jasno,
ob litijski cesti ki sameva,
zgleda razvalina sredi dneva,
pa nihče ne reče tega glasno.
Da se naša cerkev bo prodala,
ker je itak le še ruševina,
javna je skrivnost, kakor kupnina,
ki naj bi se za sramoto dala.
Kdo, kako, zakaj naj odgovarja,
naši si cerkveni žal očetje
niso vsi edini, to početje
eden graja, drugi zagovarja.
Pravoverna le oseba ena
v cerkvi tej je, ministrantka Kati,
ki, kako bi dalo se prodati,
ve edina, in kakšna je cena.
Je edina, ki prav revidira,
rekli so še redki v duhu zdravi,
prav na sodni dan da stvar objavi,
na dan, ko se vase svet podira.
Ve edina, ona nam ostaja
up edini še, da nejeverne
duše do stvari bile obzirne
bi, ko gola laž se nam prodaja.
