Na to pijmo, dvignimo zdravico,
da nato lahko bi zapustili,
kar smo si izbrali, izvolili,
bi nazaj zahtevali pravico.
Ne nato, pred leti smo zmotili
dvajsetimi se, bila pomota
tisto je, zavedla nas slepota,
blišč je, da nato smo popustili.
Na to pijmo eno še zdravico,
pakt da sklenjeni bi razklenili
in na dvajset let teh pozabili,
trčimo, nazdravimo z levico.
Bi nato šli ven iz španovije,
ker paktirali smo zaletavo,
zraven smo bili tako, brezglavo,
zdaj pa ven, v rešitev domačije.
Nato pijmo in na to presneto
stvar, da pakt se sklenjeni zamenja,
si želimo bolj kot vse, začenja
da se naš prehod v varšavski geto.
Tam bi se odlično počutili,
škoda le, da ni več geto-pakta
in pa kazačok plesnega takta,
da kozarce bi na to praznili.
V varšavskem bilo bi getu zláto
čisto vse, bili bi spet za žico,
takšno hočemo nazaj pravico,
a imamo za pokoro náto.
Na to in nato nas uničuje,
nas, ki ljubimo drot neomajno,
se bojimo, da brez njega trajno
bomo, kaj lahko nato je huje?
