Šuštarja vprašali so nedavno,
ali vreme jasno bo v prihodnje
ali pa stvari so brezizhodne,
naj pove odločno brž in javno.
Je potolkel malo po podplatih,
ki so jasnovidni po naravi,
se zamislil je, odgovor pravi,
kaj bi bil, se skriva mar pri vratih?
Ko takole Šuštar je potolkel
po zašitih čevljih prav res starih,
ki v omari najde se jih v parih,
takle dal odgovor je zamolkel.
So sramota stari ne-obrazi,
ki prinašajo jih na templjanje,
da prodajo jih kot nove, zanje
da preplača se in ne opazi.
Dva prinesli radi v obdelavo
k drugim šuštarjem bi, kjer se flika,
da dobi se ponaredek, slika,
ki predstavljajo vam jo kot pravo.
Eden boksar je, ki se opiral
je na druge, s platforme odletel,
ko se v lastne je vrvi zapletel,
v ringu samega se knokavtiral.
Drugi kramarček je, prodajalec,
ki odprl rad bi han, gostišče,
vanj privabljal kakor na volišče,
ki v resnici je podizvajalec.
Anzej Hanzej da se temu pravi,
kar ta dva sta nova ne-obraza,
ni obrabljena nikakor fraza,
da na staro kljuse se ne stavi.
Ta dva asa bi se v španoviji
kot obraz nov rada vam prodala,
če le publika ju prepoznala
ne bi po ušes umazaniji.
Za ušesi namreč sta nabrita,
maslo teče jima dol po glavi,
narod, dobro pazi, v tej pojavi
sta dvolična stara ksihta skrita.
