"Ciciban teče v zeleni dan,
ptičica znanka v goščavi,
se vsak dan drugače predstavi,
"Ciciban, ciciban, dober dan!"
Enkrat je mala sinica,
ptičica mu zatrjuje,
drugič se v vrabca obuje,
ptič je, nikakor več ptica.
Ciciban teče v zeleni dan,
nič mu čez dan ni več jasno,
zdaj se sprašuje polglasno:
"Mar je ta ptič ves zbezljan?"
Ptiča dva gnezdece delata, glej,
vrabec in škorec tam prožno,
njuno početje ni složno,
v glavo ostanke si mečeta vej.
"Ciciban, ciciban, dober dan!"
Mar bi postal najin sinček?
Glej, podariva ti slinček,
dom ti mehkó bo postlan."
Misli si ciciban končno tako:
"Kaj pa je danes v goščavi
mar ptiči niso več zdravi?
Nekaj je z njimi narobe hudo."
