Šepnil »Pójdimo se gledališče«,
glas je znani, tisti iz podzemlja,
vse od Bele hiše pa do Kremlja
bomo znani, mi bomo igrišče.
Okrog nas bo vse samo igralo,
koliko zijal bomo dobili,
koliko oči s tem pritegnili,
ko v teatru tem se bo plesalo.
Kar je iz podzemlja, je obveznost,
to je zakon, se ne ugovarja,
saj se tam vnaprej vse dogovarja,
tamkajšnja režija je dvoreznost.
Ker igralcu v dušo se zareže,
kar režija spodaj mu veleva,
prav tako pa se konča zadeva,
ko od spodaj se ga z marš odreže.
Hočem reči, se zaveže, jasno
to igralcem ni, sploh amaterskim,
vlogam svojim novim ki pozerskim
niso kos, zato tako so glasni.
Gledaliških ni profesionalcev,
vsaj dovolj ne za vse te predstave,
angažirati vse sile zdrave
treba je za položaj igralcev.
Da zasedejo v ansamblu mesta
se plesalcev in pa vseh statistov,
množico naturščikov, narcisov
dá lahko le ulica, pač cesta.
S ceste se pobere in se vtakne
jih v kostume tajnikov, filistrov
pa vse tja do prvih, do ministrov,
kamor najbolj glasne se pomakne.
Pójdimo se gledališče, maska
poskrbi za nove še obraze,
naučene širijo ki fraze,
itak je scenarij tu brez haska.
Mimika je važna, da neroda
čimbolj bebavo z levico maha,
zgodbe ni, do konca, vse do kraha,
dramo vodi v gibanju svoboda.
