Po deželi vsej odzvanja,
zdaj junakinjo slavijo,
teden ves ji posvetijo,
vsevprek slišati je: Franja.
Da herojinja bila je,
najbrž rekli bi v anketi,
a v resnici strogo vzeti
negovalka mnogo raje.
Medicinka preživela,
njeno glavo so hoteli,
njeni bi ji jo odvzeli,
ker ni vselej z njimi pela.
Ker razmišljala humano,
negovala in zdravíla,
ker zlomila ni je sila,
so zadali Franji rano.
Je resnico dokazala,
vseh obtožb se ubranila,
sreča, da se ni zlomila,
komaj živa je ostala.
Dolgo le na stranskem tiru
so soborci jo držali,
daleč tja na jug poslali,
tam je delovala v miru.
Niso nikdar ji priznali,
kar si res je zaslužila,
le ime je posodila,
gruči so barak ga dali.
Franje niso počastili
ne za mrtva ne za živa,
neobsojena, a kriva,
takih niso nagradili.
Ko pa družba pade v krizo,
ko vrednot je tu razkroj,
samodržcev stari stroj
jo izrabi za devizo.
Zbôlel mrtvi je diktator,
levo šlo je pljučno krilo,
da morda bi se rešilo,
je potreben respirator.
Spomnijo se negovalke,
ta je kot nalašč, prikladna,
kakor deklica paradna,
rabijo jo zdaj, pijavke.
Po deželi vsej odzvanja,
po diktatorjevi cesti,
odpomore slabi vesti
da naj bolničarka Franja.
