Vemo dobro za dolino Trenta,
zadnje čase se jo propagira,
stave in rekorde vse podira,
njen zaščitni znak je grozdna brenta.
Vinogradne tamkajšnje parcele,
tak presežek bojda znati dajo,
okoristiti da z njim se znajo
kranjske Janševe instant-čebele.
Janša, slavni čebelar Antón
proslavíl nam kranjsko je čebelo,
kazal jo na Dunaju veselo,
dičil se je z njim cesarski tron.
To bilo je v času cesarice
slavne mamke Micke Terezjanke,
vladarice, zdaj že zdavnaj ranjke,
krožijo o njej še govorice.
Takšne, da čebelice letijo
vzvratno venkaj iz doline Trente,
méd polagajo da v grozdne brente,
to po Kranjskem danes govorijo.
Blizu Trente tisti je vršiček,
kjer poleti rusko vodko pije,
kdor se do kapelice prerije,
kamor vabi rjavec, ta konjiček.
Vse drugače pa v dolini Trente,
v njej za vodko pač ljudem ni mar,
velik se obrača tam denar,
polne so ga vedno grozdne brente.
Trenta je dolina vinorodna,
tam vari se vino na prevaro,
iz medu ga delajo na paro,
klima je za to nadvse ugodna.
To razširil neki je Gorján,
tam iz fare svetega Klemena,
sin takisto kranjskega plemena,
hlapčevsko vladarjem vedno vdan.
Ta Gorján zadevo preiskuje
in močno čebelice podceni,
ko iznajde formulo poceni,
da je méd iz vina, dokazuje.
Vredna nič da tista ni parcela,
kjer medeno vino zdaj varijo,
bi Gorján dokazal lumparijo,
pa je laž na žalost predebela.
Ves suhljat Gorján se ti dozdeva,
ko zasuče se z lažjo debelo,
le za hipec se ti bo zazdelo,
brezobraznež v lice da zardeva.
Kaj bi tvezil še naprej tjavdan,
z njim opravijo naj drugi raje,
ker bilo ni v Trenti grozne kraje,
je grdo zamočil spet Gorján.
Saj gorjancu nič se ne zameri,
fant od fare svetega Klemena,
dober je samo za met polena,
sanja naj naprej o vinski beri.
Je misijo svojo odposlansko
prav neumno stokrat že zavozil,
čas ga stisnil je, kot tank povozil,
vse povrne se mu po gorjansko.
