Spomnite še Tožbarja morda se,
Trentarja, ki medved mu odtrgal
je čeljust in jo mladičem vrgel,
da so zmazali jo kot klobase?
Trentar Tožbar zveze sicer nima
s tole zgodbo, ki povem jo danes,
v tožbo vtikajo ime zdaj Janez,
tožbar pa je tip, ki vdano kima.
Vdano kima, tožbo prepisuje,
vsakič znova večje cifre vtika
vanjo, a nikakor ne premika
se, kar novodobni tožbar snuje.
Se Boštjan ta tožbar imenuje,
koliko doslej že vanj vložili
strici so, da pravdo bi dobili,
on da tožbo vdano oblikuje.
Tožil bo, od svetga Valentina
pa vse tja do Janeza Krstnika,
sproti ruši tožbarju se slika,
želja se izmika mu edina.
Da dobil bi tožbo, ceno vsako
plačal sam bi in njegovi strici,
sami tožbarjeve baže škrici,
a zaman, je vsakič vse enako.
Tristo, več kosmatih še medvedov,
sliši se preklinjanje po Trenti,
so klienti skupaj s pacienti
se nagledali že slabih zgledov.
Ni jih treba tristo, zadostuje
en sam, dobro da po gobcu mahne,
tožbarja, njegove tja da pahne,
kjer pravice se ne zametuje.
