Pesnikov so se od nekdaj bali,
kdo, porečete in se smejite,
oblastniki, dragi, prebudite
vendar se, ne boste večno spali.
Je cenzura okrog njih skakala
v naših krajih vsaj že od Prešerna,
saj bila oblásti zvesta, verna
je v režimih vseh prav kakor skala.
Lahom šel posebej je na živce,
ko že zdavnaj sam je bil pod rušo,
Simon izpod Krna, saj za dušo
bil balzam je in hud strup za krivce.
So fašisti Simona teptali,
ker Gregorčič bil jim je sovražen,
Lah pa nikdar vendar ni poražen,
pesmi so njegove stalno žgali.
Če pri kom so našli le besedo,
ki Gregorčič jo ustvaril bil je,
reagirali so besno, divje,
pokazali vso človeško bedo.
Jim Gregorčič dal je z rimo vetra,
ko le tujce v Soči je omenil,
v hipu je sovrag ob tem popenil,
bi poslal do svetega ga Petra.
Je tako še dandanašnji, glejte,
bojte se Gregorčiča, če pride,
že priimek je strašán, saj vzide,
zlahka spet, zato ga prepovejte.
Tak ukaz delijo oblastniki,
v medije Gregorčič da ne spada,
kot v areni pred njim že strah vlada,
zdaj še črni merijo vanj biki.
