So prijeli zbrani se za glavo,
mar je res mogoče, mar so sanje,
njej da mar je končno tudi zanje,
spoštovati je začela pravo?
Mar to tista vendar ni sodnica,
ki vsevprek poslala bi vihravo
skrajšati, če treba, jih za glavo,
češ da to edina je pravica?
Kar naenkrat vse stoji na glavi,
je retorika zelo drugačna,
se obsojajo dejanja mračna,
kot da zdaj pri pameti je zdravi.
Nekaj ni z retoriko, povejmo,
nekaj v redu ni, saj to ni ona
nič več, ki sploh ne pozna bontona,
enkrat še si dobro jo oglejmo.
Govor jo sovražni zaposluje,
zaskrbljena je zavoljo njega,
vplivanja besed in vsega tega,
kar lahko zgodi se in še huje.
Nič se v glavi ni ji spremenilo,
specialist je ugotovil v hipu,
ni se premaknilo prav nič v čipu,
da na pravo pot bi jo vodilo.
Zadnjica je le zatrepetala,
ko se spomnila je bumeranga,
ki zadene tipe tega ranga,
kamor sama bi se rada dala.
Ki zadene zlahka njih, veljake,
med katerimi se vidi sama,
je proces čarovniški ta drama,
pred katerim tresejo dlake.
Dlake kot okras maslene glave,
na kateri se topi ji maslo,
ki preveč se je na njej razraslo
kot odraz hipokrizije prave.