Po puščavi Ibn Biden hodi,
Ibn, ki je šejk in še kaj zraven,
bil bi rad pokončen, bil bi raven,
toda v pesku v krogih vidno blodi.
Kje je, kam naj gre, neznano
mu praviloma je, karavana
ko na pot bi morala zarana,
zanj je vse enako, vse je plano.
Ibn Biden, rekli so domači,
tole ne bo šlo več do novembra,
boš omagal najmanj do septembra,
kdo potem naj stvar naprej še vlači?
Demokratsko smo se odločili,
konec Ibn Bidna, konec peska,
odločitev ta je sicer rezka,
vendar sebe radi bi rešili.
Ibn razumel jih ni v celoti,
je prikimal, da je v pesku vroče
in da se pogrezati več noče
na brezupni tej puščavski poti.
Drug bo zdaj za šejka kandidiral,
tega Ibn Biden zapopade
že nič več, premočne so ograde,
ki doslej se vanje je zapiral.
Dalje te vodila bo kamela,
ki ne marajo je sicer tvoji,
bo pa na poziciji tej svoji
nehvaležni malce le vesela.
Boš kamelo, Ibn Biden jahal,
suvali pa bodo drugi streme,
ona glavna bo, ti boš le breme,
boš na odložitev bližnjo čakal.
Ibn Biden na povodcu skratka
naj bi bil v puščavi še do zime,
ni pa na obzorju sprememb klime,
noč takrat bo dolga, ne bo kratka.
In ponoči jasno, s štirinožno
daleč da ne pride, iz puščave
zlepa se, da konec s tem je slave,
upanje pogrezne se pobožno.