Cirkuška je, vaja mojstra dela,
rekli so trenerji, bo za silo,
če se jo nekako bo vzgojilo,
videz pravšnji če bo le imela.
Pripeljali prednike so njene
iz daljave, več že generacij
je odtlej, je dedič akrobacij
izpod daljne Sahare peščene.
Temna je dovolj, da ji ne škodi
sonce v Kaliforniji vročični,
jezdili pa bodo jo petični,
pazi naj se le, da ne zablodi.
Je kamela sama dosodila
vlogo si, ki v cirkusu opravlja
danes jo, na noge se postavlja,
v meteorski vzpon bi se vodila.
Brce njene so pod pasom znane,
z grbo, ko je kaj na njej, podrgne
tisto stvar ob zid, nato zadrgne
jo pod vratom, iz ljubezni vdane.
Hari s to kamelo bolj domač je,
on se ji previdno približuje,
v zvezde njene nevrline kuje,
zlasti tiste popadljive mačje.
Da nervozno se reži, spregleda
naj se vsakokrat, ukaz prišel je,
in ko se prebija skoz vejevje,
vsa pomoč pripade ji seveda.
Nje identiteta je vprašljiva,
se zato naj vsakič jo premala
s kakšno drugo barvo, da obstala
bo v areni in ne bo ranljiva.
Toliko za konec še povejmo,
ta ameriški je cirkus z nami,
več predstav bo, videli v njih sami
boste se s kamelo, zdaj se smejmo!