Drekovod popoln je, plesale
muhe so od sreče in sršeni,
pa obadi in glodavci leni,
so golazni vse od sebe dale.
Ne deluje še, a poln dreka
je že od začetka, so smejali
se graditelji in pripoznali,
da se vanj največje blato steka.
Malo še, le nekaj metrov manjka,
pa bomo z njim namočili polja,
pognojili za več let podolja,
plast debela bo, nikakor tanka.
Z drekovodom nekaj da ni v redu,
obvestili so potem župana,
voda v njem dozdeva se postana,
našemu zdaj ne sledi več zgledu.
Preveritev bo cevi potrebna,
ali ni se kje kaj zamašilo,
ker potem ne bo se prav gnojilo,
nujna bo inšpekcija posebna.
Ne posebna, ampak običajna,
se glasil odgovor je županu,
tista, ki bila ni v vašem planu,
kot reč marginalna, čisto skrajna.
Je ugotovila brez vpogleda,
prav z lahkoto, da je za zamašek
tega dreka, da ne teče v jašek
kriv sršen, ki po ceveh poseda.
Sam izdal je dovoljenje sebi
za potep v ceveh, grdo se zmotil,
da nihče ne bo ga tam zalotil,
le kako bedaka vendar ne bi?
Se igral sršen je, v cev se vštulil,
dobro bil podkupljen in podmazan,
zdaj edini javno bo umazan,
peklo ga bo, kot hudir bo tulil.
