Igre so poletne, sonca dosti,
dnevi dolgi so, za prizorišča
treba ni elektrike prgišča,
a prav ta jo včasih zna zagosti.
Zmanjkalo ponoči jim je toka,
ko bili pokonci Parižani
bi še radi, čisto nič zaspani,
ko še marsikak po mestu kroka.
So proslavljali še krasne zmage,
po gostilnah, barih in lokalih,
ko naenkrat v temi so ostali,
sredi mestne polnočne nesnage.
Je prišla pošiljka iz Irana,
pomoč prva še sekundo isto,
sveče so prižigali tam, čisto
da okolje bo čez noč, zarana.
Takšna po Parizu gre razlaga,
neuradna kajpak, kajti skriva
se resnica, da bilo goriva
je dovolj za tistega, ki zmaga.
Gre za čisto novo disciplino,
ki iz vzhodnega sveta prihaja,
luč ugasneš, v temi vse ostaja,
zmagovalec s tem gre v zgodovino.
Zmagovalec pravzaprav so žene,
v črno ki so venomer zavite,
rezultate igre zmagovite
kažejo vseskozi postrojene.
Disciplina nova in črnina,
luč ugasnjena za šampijone,
po nareku se in prek šablone
piše iger črnih zgodovina.
