Zbobnala se skupaj je kar sama
ta stotnija, pravi se ji peta,
je v koloni, na ustroj pripeta,
kakor tragikomična je drama.
Sama se ponuja, pred kolono
glavno dvigalo bi sto jih glavo,
radi bi aplavz poželi, slavo,
z intelektualcev pravih krono.
Na seznam so dali se veselo,
ki se še dopolnil je, popravil,
da ga vojni dnevnik bo objavil
in obenem Sizifovo delo.
Sto se zdaj s peresom jih bojuje
za življenjski prostor tam na vzhodu,
ki naj še približa se zahodu,
še hitreje, kot se približuje.
Da kompleksno tam je bojevanje,
se stotnija intelektualno
vsa izraža, zanjo ni brutalno
vzhoda agresivno delovanje.
Prostovoljcev vendar so enota,
daleč na zahodu, od bojišča,
bojno polje so jim letovišča,
kjer nespamet vlada in slepota.
Daleč le od črte na zahodu
se lahko igračkajo stotnijo
peto in v koloni tam sedijo,
kakor slepci na smodnika sodu.
Ko bi namreč peto to stotnijo
njen idol poslal na črto bojno,
bi od zadaj jim pokazal vojno,
vsem v dokaz, kako zelo norijo.
