Je krmaril, kot bi ministriral,
barko vozil Sebastiano urno
pomorščak, si žvižgal je nokturno,
med čermi uspešno fant laviral.
Španska vas bilo je zanj vse drugo,
se igral krmar je policaja,
ker tako mu, mislil je, ugaja,
so mornarji vsi mi na uslugo.
Kaj kdo more mi, sem Sebastiano,
naj pokljuka kdor želi pri meni,
tile so mornarčki vsi zeleni,
meni pa prijetno je postlano.
Kar prikaže se zaslonska slika,
grožnje so izpisane tam jasno,
jih prebere Sebastiano glasno,
glavo le v blazino ob tem vtika.
Naj grozijo, to je vse utvara,
ni na barki moji kakšne grožnje,
vse mineva v slogu varne vožnje,
me občutek nikdar ne prevara.
Sam nato na vrata je pokljukal
od omare in še od kabine,
varno je, ta plovba mirno mine
se bodril je, po kabini smukal.
Pa prišli so kakor policaji
mu na vrata oni dan mornarji,
tekla je beseda o prevari
in o Sebastianovi še graji.
Slika je zaslonska pokazala,
da je kakor vedno krivo gledal,
ni se domišljavec prav zavedal,
kakšna je lahko krmar budala.
Prim. na:
Nova24tv
