Rdeča kapica je prebujena,
vzkliknil volk je, trebuh je razparan,
ni nad pravljico bil razočaran,
tudi ne vesel volk, enkrat ena.
Po Parizu danes se sprehaja,
ni ji jasno, ali je fantiček
ali deklica, je tisto ptiček
ali kje drugje ji ven uhaja.
Rdeča ni več, barva ne ugaja,
biti mora polt najmanj rjava
in še raje črna, ta je prava,
kapica drugačna vsa postaja.
Ne le to, okoli sebe bele
ne trpi, še voda naj bo rdeča,
zastrupljena, da bo večja sreča,
z njo vrhunec katastrofe cele.
Rdeča kapica zdaj v preobleki
čisto novi se nam prikazuje,
prebujena je, naj pričakuje
konec pravljic se morda? Kje neki!
Zdaj se pravljica šele začenja,
konec je tabujev, konec molka,
prebujena kapica je v volka,
sama zarod nov zveri spočenja.
Jih v trebuhu nosi zdaj kar sama,
ni več treba volka, se uspava
tega nepotrebneža, s tem prava
se začenja pravljic melodrama.
Kje konča se, jasno je, očaran
bil nad tem bi vsak volk prebujeni,
bo na koncu pravljice želeni
konec – trebuh Kapičin razparan.
