Grki, vemo, so bili okrutni,
stari Grki kajpak, ne sedanji,
v zgodovini časi zgolj nekdanji
opisujejo se ti brezčutni.
Ko Ahil, pač tisti z boso peto,
Hektorja prebodel je iz Troje,
ko spopadla sta moža se v dvoje,
najprej je ravnal trdo, zakleto.
Se nad truplom je Ahiles znesel,
Hektorja do golega je slekel,
ga po tleh za vozom bojnim vlekel,
v mržnji svoji ni mu prizanesel.
So sprosili starši slednjič ga le,
da se je nasprotnika usmilil,
truplo rod je Hektorjev mazilil,
v grob lahko so ga Trojanke dale.
Zgodba Ilijadina antična
zgled je svetu tri že tisočletja,
civilizacíjska kaj početja
vedno so, ravnanja kaj dvolična.
Je tako bilo pri Grkih starih,
tudi če na smrt so se sporekli,
drugim so zato barbari rekli,
vemo, kaj sodili o barbarih.
Toliko samo glede pokopov,
eno Troja je, drugo Trojane,
kar velja za Grke, za Slovane
ni merilo, ljudstvo volčjih tropov.
Tudi med Slovani so razlike,
eni so kulturni, pietetni,
a trojanski mrzki in prevzetni,
kakor kažejo jih lastne slike.
Na zahodu slike v javnost dane
pred nedavnim svetu so razkrile,
kje barbarske vladajo še sile,
kje ni Troje, kje so le Trojane.