Neron Rim požgal naj bi nečastno,
kar naposled stalo ga je glave,
ko se šel razvratne je zabave,
vedel samopašno se, oblastno.
Šla civilizacija po gobe
rimska je že tisti čas docela,
je tedaj sicer še preživela,
a bil viden vsem zaton je dobe.
Neron iz pepela zdaj da vstaja,
pišejo historiografi novi,
od grafitov svetijo zidovi
se, pod njimi ne vzdrži ograja.
Kar imajo spísati sodobni
zgodovinarji, povejmo kratko,
teče jim pripoved jasno, gladko,
v čem so Galci Neronu podobni.
Je Lutetia Parisiorum mesto,
galsko-rimska slavna res trdnjava,
kjer igrajo se, kjer je zabava,
kjer iz reke naredijo cesto.
Cesta to pohote je, razvrata,
ki po Neronu poimenuje
zgodovina jo, ki stvar pojmuje
kot znak konca časov, poln blata.
Ko Lutetia se v prah sesuje,
ki ga dež spreminja sproti v blato,
šlo obdobje bo še eno zlato
v barbarizem, ki prav zdaj že tu je.
Barbarizma dobe otvoritev
se ob Seni z Neronom dogaja,
neizbežni konec da prihaja,
je aksiom, dokazana trditev.
Prim. na:
Nova24tv
