Kursk, ste slišali že zanj, otroci?
Velikan je, daleč v ruski stepi,
kjer več cest širokih se razcepi,
Ne razumete, kaj, ker ste froci?
Pravljica se ruska s tem začenja,
le da Kursk ni velikan v resnici,
ampak kraj, od koder vzkliki, klici
na pomoč prišli so, glas ne jenja.
Tisto reč, otroci, kar pustite,
so pripovedniki ruski rekli,
niso spodaj pravi čas utekli,
zgoraj bil ukaz je: Potonite.
Drugo pravljico o Kursku sliši
v ruskih vrtcih se že desetletij
celih osem, da bili zajeti
so pri Kursku Nemci kakor miši.
Kakor miši v pasti, se ponavlja
venomer ta ista kurska lajna,
pravljica da bi postala trajna,
zgodovina da se ne popravlja.
To je pravljica pač za otroke,
ki lahko se vedno kaj doda ji,
taka je kot, so okultni kraji,
strežejo kjer tajne na obroke.
Nova zgodba zdaj o Kursku piše
za otroke se tam v ruski stepi,
zanjo pa so očividci slepi,
glas o njej se sliši vedno tiše.
Je v deželi širni vse bolj gnili
v zvezi s Kurskom takšna le resnica,
zgodovinska in ne govorica,
da na suhem bodo potonili.
Eden je na suhi ladji breme
preveliko, da bi mir zavladal,
štab razmišlja, kdo ga bo razkladal,
preden bo prišlo jesensko vreme.
Vreme, ko vse v blatu potonilo
bo pri Kursku kot tedaj pod morjem,
kaže se rešitev za obzorjem,
ko pri Vladimirsku bo zvonilo.
