Šla na sejem sva v veliko mesto,
je veliko za naše razmere,
saj pri nas so, vemo, manjše mere,
stezo mi imamo že za cesto.
Sejem bil kmetijski, kmetovalski
je kot vedno v mestu, vsako leto,
letos pa sva zrla prizadeto,
saj so rekli gostje zanj: kmetavski.
Zbor kokošji je zapel naravi,
dirigenta ni bilo na odru,
le predsednica, vidna po kodru,
mahala po lastni je naravi.
Njena da narava je vihrava,
vedela oba sva, toda tole
je bilo kot zbrane vkup macole,
ki vihti jih doktorica prava.
Prava, ki pa ni za veterino,
ta naravi se je zahvalila,
žívi in neživi, pohvalila
zlasti slednjo, mrtvo, crkovino.
Mrtva je narava tihožitje,
dobro veva, pa čeprav sva kmeta,
ona pa sejala kot zadeta
kamne je, povsem zbezljano bitje.
Se zasmilila ljudem narava
je v trenutku, vsi smo si želeli
le to, da od tam bi odhiteli,
kjer uči nas kmetovanja krava.
