Anton Tožbar, Špik pa po domače,
se glasila je obtožba nova,
kriv je kakor vedno krivolova,
vse pa to zgolj zaradi jedače.
Si obetal golaž je medvedji,
pa čeljust mu medved je odtrgal,
ne da en sam krempelj bi si strgal,
taki so vodili Špika zgledi.
Kriv je, ker lovil brez dovoljenja
tistikrat ni, je imel papirje,
a priklical nadse je hudirje,
stalo to bi kmalu ga življenja.
Trentarski justici ni do šale,
milosti ni, v kogar se zapiči,
ni junaka, ki jo prelisiči,
spravlja redno na ljudi se male.
Ta gradil je, zidal pa je oni,
dovoljenje resda sta imela,
a pravilno nista žal počela,
se v proporcih čutijo odkloni.
Čutijo, ker čisto nič ni vidno,
a občutek sodcev pač ne vara,
kogar pravo trentarsko ne mara,
obravnavalo ga bo perfidno.
Krivi so, tožilec stvar izusti
in sodnik prepiše vse to v sodbo,
se končalo s takšno noro zgodbo
bo, ko bosta oba brez čeljusti.