Obrazi lijane v strašno spotiko
so Silvi, ko lula, zjutraj ko vstane,
preden dodobra oči si pomane,
zagleda na licih packo veliko.
Obrazi lijane morali biti
prelepi bi vedno le v ogledalu,
tisto pa Silva, ko lula, v zrcalu
ugleda, je madež grdo razkriti.
Obrazi lijane brezmadežni so,
in Silva, ko lula, takšna takisto,
vse okrog mene naj zmeraj bo čisto,
na kahlici dere se Silva tako.
Obrazi lijane, mile cvetlice,
naj zlivajo s Silvo se čudovito,
lulanje, ki naokrog je razlito,
pobriše pa brž naj v luknje se skrite.
Gleda ko Silva v zrcalu na desno,
videti ni, da urin tam uhaja,
toda na levi je groza, napaja
vrt se od njega, da stanje je resno.
X neki je kriv, X odgovoren,
Silvin da svet, ta z obrazi lijane,
videti ves je umazan, postane
naj vsaj za javnost brezmadežno vzoren.
X prepove se, X naj več ne stika
tam, kjer so lepi obrazi lijane,
naj ne dotika se Silve poscane,
leva naj stran kot čarobna bo slika.
Saj nič ne rečem, lahko prepove se
iX-u, če treba je, še Ypsilonu,
toda vonj seča, čeprav skrit v betonu,
Silvo izdaja, da cela se trese.
