O bolezni dolgo se šušljalo
je pri Robertu, kraljevem sinu,
energijo ki imel je v klinu,
zjutraj zlasti, ko je sonce vstalo.
Ki pod gabrom sončil se čez dan je,
z nutrijo igračkal se na vrtu,
ki se zdel je bolj podoben krtu,
vsak dan slabše z njim bilo je stanje.
Dedna je, se pravi, je kraljevska,
se razmišljalo je po sobanah,
v strahu, kakšne spuščal po dvoranah
bo glasove spet, kakor da bevska.
Da bolezen bo napredovala,
mladi ugotavljali zdravniki
družno so in da nevarni stiki
so z bolnikom, teza bo držala.
Bom ustavil dohtarsko to kliko,
zabrlizgnil je spod gabra krošnje,
ne uslišim jim nobene prošnje,
jim pokažem še kaj za razliko.
So zdravniki zdaj v precep ga vzeli,
slekli ga, brez oblačil pustili,
da je gol, je jasno, razglasili
so ga še za norca, ne veseli.
Ne veseli, ker samo pospeši
se bolezen ob takem spoznanju
in zdravniki vedo ob vsem znanju,
to bolezen da le smrt odreši.
