Prejšnji mesec se končal je v strahu,
v mesec ta so panično vstopili,
kot kaj slabega bi zagrešili,
se počutijo podobni prahu.
Kaj za vraga, fantje, vas obseda,
le čemu ta strah in ta bledica,
mesec prejšnji in ta kakor klica
zdita se vam, da se vse seseda?
Daleč vendar tisto se dogaja,
ki erupciji je bolj podobno
kot ljudi početju, vam nerodno
je zato, vam tisto ne ugaja?
Je dežela onkraj oceana,
vi pa tu kot zajci trepetate,
vi, ki da strahu sploh ne poznate,
zdaj pa tresete se kot membrana.
Mesec ta lahko zgodi še huje
se tam čez, dobili smo odgovor,
zaječalo je, kot da bi tovor
pretežak nosili kam na tuje.
Tisto tamkaj vendar je tujina
in prav daleč, dajte, pomirite
vendar se, kak mesec potrpite,
saj ni onkraj vaša domovina.
Ja, kako da ne, če padla cela
v demokratične bo kremplje, z nami
konec kmalu bo, kot da cunami
doživela naša bi dežela.
Tam smo zrli drugo domovino,
tja pred kataklizmo ubežali
vedno bi lahko, zdaj pa postali
smo brezdomci, šla bo v zgodovino.
Reči hočete, da šla v pozabo
bo venezuelska kataklizma?
Nak, spominjal svet idiotizma
se bo večno, pomnil bo zlorabo.
