Vladko prve šolske dni v tem letu
po počitniško naprej preživlja,
torej vso realnost fant izkrivlja,
misli so nekje pri nogometu.
Ko po tednih dveh so ga prijeli,
le kako da zopet se obnaša,
svojo senco da celo prekaša,
s temi so besedami začeli.
Saj veš, Vladko, da smo te spustili
v novi razred le zavoljo tebe,
če vprašali druge bi in sebe,
ne bi ti prestopa dovolili.
Si iz zdravstva bil cel nezadosten,
bil pod ničlo iz ekonomije,
v pravu šusov kup, da te kar zvije,
v znanju bomo rekli kar norosten.
Kaj povedal v svojo boš obrambo,
razen da svobodno se še gibaš,
tudi ko neštetič že zaribaš,
prazno za seboj ko puščaš shrambo?
Zadovoljen sem, zadovoljivo
moje šolanje doslej poteka,
obvladljiva vsaka je prepreka,
kajti meni vse je odpustljivo.
To prezrli ste, ko ste spustili
prvič sploh me v šolo, dragi moji,
glavo v pesek vtikali kot noji,
da ste sami v bebčka me vzgojili.
