Čudež spet bo storil kakor vedno,
itak ve se, da je iluzorno,
kar počne, a tehnično je vzorno,
glas se sliši, in prav to je vredno.
Spet pojavil čarodej z golobčkom
se na odru je, kot vsakekrati,
ko je treba kaj kje zavozlati
in potem to razvozluje z gobčkom.
Se v goloba še sam transformira,
v mirotvorca, to iluzionizem
je za socialni mir, verizem
namreč tuj mu je, nikar manira.
Zvesto čarodej ne upodablja
kot verist, temveč tako namala,
da bo množica verjeti znala,
češ poglejte, ta vse usposablja.
Je privlekel zadnjič iz rokava
asa, ki mu rekel je veseli,
Jolly, ki bi zunaj naj imeli
ga za pristnega, češ karta prava.
Nista se prav dolgo veselila,
Jolly ni vesel bil, zaprepaden
vse bolj in iluzionist nenaden
tuš dobil je, voda se je ulila.
Saj prišla je čarodejka druga,
coprnica Uršula, ki vešča
bolje je stvari, in ki obvešča,
kaj se sme in kaj naj bo usluga.
Daj, potegni, čarodej, ponovno,
mu zabiča Uršula odločno,
on pa gleda v svoj rokav nemočno,
strgan je, to ve, to je osnovno.
Spet potegne, zopet je klopotec,
Jollyja ni, v ženski ki podobi
naj bi bil, ker to da se spodobi,
zapovrh visok in pa lepotec.
Ni golob prišel mu iz rokava,
ampak črn kos, ki ves oguljen,
na pogled, od znotraj pa opuljen
nad iluzionistom, ljudstvom plava.
Strgan je rokav in povsem prazen,
čarodej ničesar več ne stlači
v luknjo si, pred publiko se slači,
ta nastop kot vsak je spet porazen.
