Se pri Sv. Juriju godilo
ob železnici je, progi južni,
je hodila v raševini tužni,
le kaj se je detetu zgodilo?
Žalostna kot Lidija herojka,
ki Šentjurc se svojčas je pisala,
preden se za Serdžota je vdala,
za oceno splošno: minus dvojka.
So ji rekli, saj si kakor vreča,
kaj še, kakor vrečka brez oblike,
svetojurjevska pepelka, flike
ki nadela si je, prav nesreča!
Treba si bo sleči raševino,
se odeti v bolj kulturne cape,
nalakirati si sprednje šape,
da boš videti vsaj malce fino.
Poslušala glas je iz okolja,
svetojurjevskih ljudi nasvete,
se od glave dala je do pete
v haljo, da te mine dobra volja.
Nak so rekli, punca ga spet biksa,
vrgla se je v nobel raševino,
ki zadoščala za preživnino
punci bi, ki dela nič, se fiksa.
Žalibog, da vse to je resnica,
sreča, tega da doma ne dela,
da drugam s sramoto odbrzela
je ta svetojurjevska norica.
