Peč podreti, se ukaz glasil je,
ker preveč vso vas onesnažuje
in okolico vam uničuje,
kdo bo gledal to početje divje.
Lepše reče sicer se zapreti,
peč ostane, a naj bo zaprta,
z vseh strani lepo z drvmi podprta,
kot muzejski predmet naj se sveti.
In smo rekli, dobra je zamisel,
gledali bomo poslej le v drva,
peč ne bo edina in ne prva,
ki zapre se, zdaj dež ne bo kisel.
Za okolje vse smo postorili,
kot veleval je ukaz od zgoraj,
bi z drvmi še zaplesali skoraj,
ko se ne bi v jutro to prebudili.
Mraz, da trese te po vsem telesu,
peč zaprta, drva k njej zložena,
trska ne prižge se več nobena,
misel ugasnila je o plesu.
Kaj pa zdaj? Kdo najde nam rešitev?
Tu jesen je, je poletja konec,
ognja ni, kako zavreti lonec,
kdaj prišla bo znova otoplitev?
Pravijo, na soncu se ogrejmo,
pa ga ni, že dneve le dežuje,
pravijo, po pticah vsak zgleduje
naj se zdaj, ja, ptičji ples imejmo.
Kdaj rešitev torej se obeta?
Čimprej, sicer peč ugonobila
vse nas bo, le kaj nam je storila,
hiša zlepa več ne bo ogreta.
Ptičji ples so rekli, do rešitve
vodi nas, a kdaj, to je vprašanje?
Združimo moči brž in vse znanje,
pride do golobov da selitve.
Ti selivke ko bodo postali,
brez vrnitve k nam iz južnih krajev,
peč nas grela bo, ognjenih zmajev
zublji z nami ples bodo plesali.
