Bil proces v Celeji je, sodili
populistu naj bi tam, tribunu,
krivemu, da v svojem skrival kljunu
je preveč besed, kaj bi tajili.
Znašli so sodniki se v precepu
tam na Noriške province meji,
gledali proti zeleni veji,
po golobjem segali so repu.
Ta prinesel vest je do Celeje,
da tribuna treba obdolžiti
nujno je, čeprav osramotiti
morali bi se, kar najhitreje.
Na italski meji je v dolini
ozki, kjer nihče sploh ne prebiva,
kupil zemljo, jo prodal, razkriva
se afera zdaj o podkupnini.
Je prodal, kar čisto nič ni vredno,
torej kriv je on, nikakor oni,
ki je kupil v tisti mrtvi coni,
naj obsojen bo tribun za vedno.
Čohali celejski so sodniki
se po mošnji, kje bi kaj odkrili,
da se tak sodnik ljudem zasmili,
ko slediti mora rimski kliki.
Kliki iz vsem znane rdeče cone,
ki v oblastodržcev je imenu
že vnaprej sklenila o namenu
in ukaz poslala iz Emone.
Bil v Celeji je proces, sodišče
je imelo delo prav posebno,
skrpalo obtožnico pogrebno
sebi je, prav za pokopališče.
Pokopala rimska se Celeja
zdavnaj je, a tale farsa sodna,
ki postala zanjo je usodna,
do Emone segla je, Ogleja.
In še čez vse tja do centra, Rima,
da od tam v Strassburg so vest poslali:
»So v Celeji se hudo zaklali,
idioti, pač barbarska klima.«
