Da plesala bo, so obljubili
ji negodni, ko je komaj štela
trideset jih in je vsa vesela
uklonila se mamljivi sili.
Boš plesalka in mi bomo s tabo,
nič več delati ne bo ti treba,
delavki je vroče in prezeba,
ti pa za umetniško si rabo.
Je sprejela ples na nove tone,
njihove akorde je ubrala,
taktom plesnim cela se predala,
videla ni, da plesišče tone.
Bolj ko so ugrezale se deske,
bolj je poslušala melodijo
in trdila, gre za simfonijo,
ko glasove slišala je rezke.
Da bolezen plesna se loteva
jo že lep čas, vzela z ignoranco
je in zviška zrla z aroganco,
na ukaz vrtela se je reva.
Revna vse bolj si, saj ples pobere
energijo ti, davek plačuješ
vedno višji, kaj še pričakuješ,
da do konca šramel te odere?
Dobrih trideset jih komaj šteješ
in če boš tako nadaljevala,
vzame konec te, le kaj postala
v nekaj letih boš? In ti se smeješ?
To sprašujete, kaj pričakujem?
Da do konca dni bom zgolj plesala,
vsakokrat plesalcu se predala,
saj Slovenija se imenujem.
