Težko delo zopet se opravlja,
jesih, torej kis, ga nakazuje,
ko zaudarja kislost, pogleduje
tjakaj vse, kjer vsa se stvar ustavlja.
Težko delo, kajti rezultati
niso jasni, sproti kar nastaja,
v istem hipu se tako razkraja,
da ne moreš čisto nič razbrati.
Jesihar o nekem pismu pravi,
da ga ni, nikjer da ne obstaja,
ko naenkrat jasno vse postaja,
ker papir na mizo se postavi.
Težko delo s pismom se pokaže,
saj bilo ga ni, a zdaj le tu je,
jesihar ga čudno pogleduje,
pismo predmet je, ki pač ne laže.
S flandrijske poslano je ravnice,
je podpisano, pečat je pristen,
vsak izgovor prazen, nekoristen,
trapasto prikrajanje resnice.
Delo težko torej, stvar se maže,
rezultat ničemur ni podoben,
jesihar totalno nesposoben
skriti več ne more, da zgolj laže.
Težko delo, Sizifovo dvojno,
saj se dvakrat treba je lagati,
da z lahkoto dá se prepoznati
jesiharstvo neverodostojno.
