Vzpon na goro Brusljevo je šala,
takšno je prevladujoče mnenje,
ni potreben trud ne potrpljenje,
ni stvari, ki bi oteževala.
Je vesel planinec jo trasiral,
ki izbrali so ga za vodnika,
pa potem mu rekli: Dosti, pika,
ti po njej ne boš več avansiral.
Pošljemo na vrh kot tekmovalko,
ki povzpne od vseh se najhitreje,
raje drugo, za katero meje
brezpredmetne so, kot zmagovalko.
V švicarskih nabirala moči je
Alpah in njen vzpon bo meteorski,
saj na Brusljev vrh vzpon sploh ni gorski,
zanjo bo izlet v slogu norčije.
Šla po Ruski stezi bo navpično,
prek Hamasovega grabna v levo,
zmogla to otročjo bo zadevo,
kdo sploh dvom izražal bi v dotično.
Kos tej poti bo kot še nobena,
da planinci bodo le strmeli
in nato do zadnjega dojeli,
s kakšno je prtljago obtežena.
Obtežila se je kajpak sama,
ko je mislila, da bo veselo
šla na goro Brusljevo, kar delo
bo otročje, zanjo pa reklama.
Ni problem do vrha gore priti,
to je res in ko v nadaljevanju
treba iti dol bo, v takem stanju
se do dna še laže bo spustiti.
Za tak spust potrebno ni gonilo,
teža bo bremena poskrbela,
da zagona bo dovolj imela,
dol se jo bo s frco skotalilo.
