Shod odvija se, je neprijavljen,
za ovinkom levim sredi ceste,
le s težavo tamkaj mimo greste,
saj je na široko razpostavljen.
Že cel mesec shod se propagira,
pravzaprav vsak mesec znova vedno,
slogan se razbere, da ni vredno
več živeti, ker je vse ovira.
Kakšne srečal shodnike boš zbrane?
Kljukec mesec vsak na shod zahaja,
zlasti marca osmega, zastaja
mu korak, srečuje ko izbrane.
Za širino poskrbi deklina,
da je cesta ves čas neprehodna,
njena je prisotnost žal brezplodna,
je zasedena zgolj prostornina.
Vsak kovač da lastne je nesreče,
so učili jo doma očitno,
dokazuje zdaj neizpodbitno,
da jo tja neizogibno vleče.
Z vrečko primaršira v barvi rdeči
tretja udeleženka brezsramno,
vidiš, za potezo gre reklamno,
za početje v lastni zgolj nesreči.
So na shodu tem resnično pravi,
kot da šlo za lastno bi življenje,
ki povzroča jim samo trpljenje,
krivi ponesrečeni so splavi.
