Širijo se in so vedno isti,
so zavpili, kot da mačka cvili,
bi na križ jih v hipu pritrdili,
ker to zlobni so kapitalisti.
Eden sam premore več kot tristo
stanovanj, ki so v njegovi lasti,
nasprotuje to človeški časti,
zopet gre za tisto kasto isto.
In tako naprej v en rog se tuli,
na plakate cestne se pribija,
kaj dogaja se, kaj se odvija,
koga naj v trenutku se oguli.
Se potem izkaže, da novica
lažna je, saj tistih stanovanj je
štirinajstkrat manj, številčno stanje
triinpetdeset, kar je resnica.
Novega nič, laž da se razširja
in da vir je isti kakor vedno,
laže se seveda nezavedno,
tuja so številčna mu razmerja.
Trideset je tisoč zanj enako
kakor tristo, le da dve sta nuli
zraven še, ki se ju nekam vštuli
kakor nepotrebno zgolj navlako.
S trideset se tisoč zlahka pride
brez dveh nul na tri zgolj stanovanja,
nesposobni pač levaček sanja,
da račun se lažni mu izide.
In ko z njega še ta tri umakne,
konec je laži, vse je resnično,
stanje novih stanovanj je nično,
za klobuk se izračun zatakne.
