Naj bo Jakec, to ime pritiče
mu kar najbolj, rekli so domači,
glejte ga, kako se fant junači,
po medaljah, po priznanjih kliče.
Dali so ga brž med pionirje,
pa k mladincem, da tam prekali se,
so menjavale se zgolj kulise,
menjal je izkaznice, papirje.
Strankarstvo bilo zares ni tuje
mu nikoli, cel kup strank zamenjal
v kratkem času je in se napenjal,
češ, poglejte, koliko je muje.
A bilo je tega vse premalo,
izvisel je kot njegova stranka,
ni bilo zanj pravega obstanka,
nič iz njega nikdar ni nastalo.
Je od Stožic pa do Tivolija
kazal se, da se ga ne pozabi,
roka ga pravice stalno grabi,
česar loti se, je podrtija.
Rehabilitacija je nuja,
rekli strici so, ker je zabredel
fant tako globoko, vse nas zmedel,
naj nekdo se vendar zanj pomuja.
Soško bo okolje zanj primerno,
Soča vse ovire zanj podira,
tam lahko se rehabilitira,
bo hvaležen Jakec neizmerno.
O uspehu soške terapije
dvomijo vnaprej že vsi po vrsti,
saj predolgi Jakčevi so prsti,
kmalu spet debakel se razkrije.
