Mnogim je komedija še znana
o gospe ministrici prosluli,
spisal jo je Nušić, so sezuli
babnico v njej vzvišeno z Balkana.
Bil to čas je še nedigitalni,
preobrazba tuja vsem bila je,
vedelo pa se je, komu daje
podkupnina se, prihodek stalni.
Ni drvelo se tedaj po cesti
z avti in lučmi za intervenco,
so kočije le metale senco,
vprežni konji so se mogli zmesti.
Pošta je bila še primitivna,
telefon so komajda poznali,
sli z golobi so si pomagali,
toda družba je bila odzivna.
Primitivnost kadar je presegla
meje vse, o tem se je pisalo,
vsepovsod se je prebrati dalo,
kdo je grešnik, grešnica ubegla.
Treba dolgo ni bilo čakati
na dogodkov naglo preobrazbo,
mačjo godbo, prepoznavno glasbo,
resno moralo se je jemati.
V dnevu, dveh je taka odletela,
ki preveč prostaško se nosila
je po čaršiji, si dovolila,
česar si nikoli ne bi smela.
Dandanašnji, v dobi digitalni,
je z Gospo ministrico težava,
ni komedija več pristna, prava,
čuti se le njen duh virtualni.
Duh pa je, ta je presneto pristen,
primitiven, vzvišen, neprijazen,
po balkansko torej: brezobrazen,
je škodljiv in ne le nekoristen.
Ko tak duh se v igri uteleša,
ko ministrico začne igrati,
konec je komedije, spoznati
moraš, drama je, da se ti zmeša.
