Ko bom velik, general bom, zinil
malček je, da vsi so se smejali,
češ, poglejte, kakšen je naš mali,
ta se še visoko bo prerinil.
Geni dobri so, je rekel oče,
mi razvijemo jih s pravo vzgojo,
ta bo res še okupiral Trojo,
saj naš malček dobro ve, kaj hoče.
Ni prišel potem dlje od vojaka,
ni več sanjal o vojaškem vzponu,
bil je bliže genskemu odklonu,
rekel je, politika me čaka.
Je zajadral malček v njene vode
kar tako, za vic, češ dobri geni
in pa očka, vsa stvar bo poceni,
mi pripravijo potrebne vzvode.
Ni šlo tisto, stvar pustimo raje,
sanj otroških fant se spomnil spet je,
biti general, sledi zavzetje,
vse to se doseglo bo igraje.
Takšno dal oceno generalno
je potem, na skupščini bo zbrani
svoj načrt predstavil, kdo naj brani,
kdo napada bočno, kdo frontalno.
Se postavil v držo generalsko,
za govorniški je stopil oder,
zdel sam sebi se neznansko moder,
češ pristopam k stvari poznavalsko.
Cepetal je, tolkel je po mizi,
se zaganjal v same velesile,
sanje so otroške se razvile,
ko besnel je o svetovni krizi.
Kdo je ta mizerni generalček,
spraševali so se vsi tam zbrani,
ah, nič, to le geni so zbezljani,
nepospravljen je ostal predalček.
