»Film snemajo«, je malček rekel
dedku, ko pešačila sta skupaj,
in vozniku v avtu: »Daj, pohupaj,
bom lahko potem vštric s tabo tekel.«
Film snemajo moje mladosti,
dedek si je mislil ostareli,
ko po cestah mulci smo drveli,
polni vsi mladostniške norosti.
Avtov ni nobenih, vse je prazno,
kot da zopet bi bila korona,
kje zastoj je kakšen, kje kolona?
Vse deluje več kakor porazno.
Avtobus šibi se, da kar pada
se iz njega, ko odpro se vrata.
Je to zopet tista doba zlata,
ko bila sva z babico še mlada?
Dan bencinskih bonov, je mogoče?
Nak, saj več dobiti sploh bencina
se ne da, kot da bi zgodovina
se vrnila, da mi je kar vroče.
Film snemajo, ni zgodovinski,
dedek zdaj se spomnil je, seveda,
vse to je današnja splošna beda,
ko minulost časi so bencinski.
Leta petintrideset smo, meni
pa kot v filmu se je zavrtelo,
za trenutek se mi je zazdelo,
avto da še vedno je poceni.
Film snemajo dokumentarni,
našo ki sedanjost prikazuje,
misel pa v preteklost mi potuje,
abstrahira ta naš čas bizarni.
