Dolgo vrsto gledal sem, kolono,
mar zastonj morda kje kaj delijo?
Vprašal sem ljudi, ki tam stojijo,
kisle, kot da videl bi limono.
Kaj sprašujete, saj dobro veste,
eden vame se je brž obregnil,
žal mi je bilo, da sploh sem stegnil
jezik, se približal z onstran ceste.
V tridesetih dneh do specialista
da mogoče priti je, povedal
mi je drugi, sem debelo gledal,
le čemu potem kolona tista.
Je tako, da moraš v vrsti biti,
ves čas leve se strani držati,
sicer ne boš mogel tam pristati,
kamor specialist ima tvoj priti.
V nekaj urah so kapacitete
polne že bile, nekdo dodal je,
toda komur gre za ljubo zdravje,
čakal bo, poslušal vse nasvete.
V tridesetih dneh, če preračuna,
dobro se, to mesec je, prešine
me, da trinajsti ko v letu mine,
spet bo nastopila polna luna.
Luna nosi jih, pomislim zase,
polnemu so mesecu nasedli,
praznih so obljub se spet najedli,
jih za trinajsto imajo prase.
Mesec jim obljubil je, v idili
da čakali bodo specialista,
mesec sleherni bo zgodba ista,
ki so si jo sami izvolili.
