Kmet Bošté denarje zgolj poganja,
kaj bi hranil jih, saj niso moji,
govori v nespameti si svoji,
razmetava jih, kakor da sanja.
Na litijskem sejmu je zapravil,
reci in pa piši, za pol grunta,
se družina nanj jezi in punta,
kdo po robu se mu bo postavil?
Zadnja, je povedal, revizija
pokazala je, da sem razumen,
gospodaren, moder in pogumen,
to spoznala cela je Litija.
Na litijski cesti sem nabavil
staro štalo, vsak jo občuduje,
češ poglej Bošteta, kaj kupuje,
koliko bo ta še skupaj spravil.
Vendar ni zlato vse, kar se sveti
kot Bošte, takole ki kmetuje,
kar pognal je, svetu razkazuje,
slabi se mu kažejo obeti.
Ena mu za vratom neizprosna
osa diha in ga obletava,
v glavo se mu ves čas zaletava,
oh, presneta ti žival neznosna.
Ne popušča, on se je otepa,
ona pa v uho mu sika vztrajno,
da razkril bedak je lastno tajno,
kar počne, brez glave je in repa.
Ko je namreč zinil, da za štale
je nakupom združba kriminalna,
ta izjava bedasta, banalna
z njim je povezala še ostale.
Je potem Bošté besede gladil,
toda neizprosna z njim je osa:
»Vsaka tvoja je izjava bosa,
saj si s prejšnjo se kar sam ovadil.«
Prim. na:
Nova24tv