Po najlepšem mestu da sprehajam
se na svetu, bral sem iz prospekta,
čudil se, bilo ker ni efekta,
tole poročilo vam podajam.
Kratka reportaža to s terena
moja bo o prvi impresiji,
sem najlepše mesto v agoniji
našel pravi, takšna tam je scena.
Ptičje hiške dimenzij neznanskih
so postavljali v najlepšem mestu,
ribjemu na las podobne mrestu,
te le del so postavitev planskih.
Zlata kletka, znanci so dejali
mi iz mesta, meter vsak kvadratni
stal nas bo po ceni, ki večkratnik
unče je zlata, ste zazijali?
Zlatih kletk to mesto bo dobilo
najmanj pet, še več se jih obeta,
to so mesta dragocena, sveta,
mesto zdaj še bolj se bo svetilo.
Prosim? vprašal sem, saj to je šala,
šalite iz mene se, turista,
potegavščina je tole čista,
ptičja hiška toliko bo stala?
To še nič ni, nova ko postaja
se zgradi, ta stokrat več bo stala
kakor kupole vse Tadž Mahala,
zlata bo, kot je podoba raja.
Zlati tiri, vse bo pozlačeno,
naša je maksima, naj se sveti,
ravno take hočemo imeti
in to bo seveda narejeno.
Gledal sem, bile le hiške ptičje
so cenene, tiri polomija
in postaja stara podrtija
najlepšemu mestu za obličje.
Ali sanjam ali se mi blede?
Ptičje hiške da so kletke zlate,
komu traparijo to prodate?
Mesto polno kaosa je, zmede.
Bedasti turistični vodniki
so zares, saj gledano realno
mesto najlepše katastrofalno
videti je, v njem ljudje bolniki.