Da je obetaven, pravi genij,
rekli botri so, njegovi strici,
pa čeprav je čuden bil v resnici,
česar krivi naj bili bi geni.
Nič ne de, saj danes je čudakov
vsake vrste vsepovsod kot trave,
so sklenili, je iz hiše prave,
torej naj povzpne se do oblakov.
So podprli ga, da se je dvignil,
na piedestal so pomagali
mu izdatno, za nečaka dali
vse so, on pri tem ni niti mignil.
In je letal, letal nad oblaki,
pa čeprav na zemlji ves čas bil je,
ves nebrzdan se podil je divje,
zanj bili vsi drugi so bedaki.
On, on sam krilatec je, oznanjal
neženirano nečak povsod je,
vzbujal stricem silno nelagodje,
deloval, kot da bi buden sanjal.
Glave strici so potem staknili,
da tako ne gre naprej z nečakom,
kaj storiti z norčkom in težakom,
so v ozadju se dogovorili.
Bobnanje ga umiri, dejali
sami sebi so, ropot tolkala,
ko mu ta bo godba zaigrala,
plesat ga drugam bomo poslali.
A ne da nečak se njihov zlepa,
bobnanje presliši, zanemarja,
fant nazaj jezlja, ko odgovarja,
kakor kozel trmast, kura slepa.
Ni dovolj ta muzika, spoznanje
strice je dokončno spreletelo,
dosti težje bo z nečakom delo,
kajti hujše je, kot zdi se, stanje.
A pri botrih, stricih je morála
nekaj, trdna kar ima pravila,
tudi tukaj ne bo popustila,
v mirovanje bo nečaka dala.
