Kam hitite, kaj se je zgodilo?
pacient zdravnika je povprašal,
vse dotlej se namreč je zanašal,
da na vrsto pride, vsaj za silo.
Ni odgovora bilo, zdaj tekli
so za njim še medicinci drugi,
mu pogled je obvisel na trugi,
niso v zvezi s tem ničesar rekli.
V vrsti da čakati brez pomena
je od jutra pa vse do večera,
kamor koli se pogled odpira,
ista ves čas se ponuja scena.
Vrsta je, kolona nepregledna,
iz bolnišnice samo hitijo
ven zdravniki, kakor da bežijo,
jih podi nevarnost neposredna?
Vprašajoči bolnih so pogledi,
kaj pomeni to, kot da sesuva
zdravstveni se dom, jih v prsih kljuva,
vse bolj so vročični, vse bolj bledi.
Končno le pove oseba druga,
ki resnice noče jim tajiti,
da vsem brž bo nujnost pobegniti,
vlada ker ta čas golobja kuga.