Končno dan D je nastopil zame,
konec je čakanja, sporočilo
me bo končno le razveselilo,
od zdravnika naslovljeno name.
Da prišel na vrsto sem, seveda,
le kaj drugega lahko vsebuje
pismo, zdaj ko zame vendar tu je,
z njega ne odmaknem več pogleda.
Februarja, je še kar solidno,
žena pravi mi, saj to bo kmalu,
malce dlje se bo pač počakalo,
ti pa se medtem pripravi pridno.
Nekaj mi, porečem ji, ne štima,
mar so v letnici se spet zmotili?
So čez sedem let me naročili
na pregled, to vendar smisla nima.
Smisel da se najde v vsaki stvari,
kljub temu me žena prepričuje,
ultrazvok počasi da deluje,
ker so aparati vsi prastari.
Ne nakladaj, ostro ji zabrusim,
raje si poglej, kdo me naroča
in pa kam, kaj v pismu mi sporoča,
to ji dopovedati poskusim.
Prednostno bom obravnavan, pravi
žena mi, ni treba mi čakati,
le izjavo moram podpisati,
da se v vrsti me naprej prestavi.
List papirja v črnem je natisnjen,
vse je po predpisih, forma prava,
kdo mi piše, tisti hip spoznava,
žig Matilde Smrtnik je pritisnjen.
